Vedno sem rad počel stvari po svoje, starši so me opravičeno kdaj imeli vrh glave, da niso včasih več vedeli, kaj naj naredijo. Danes igram igre na srečo in sem odrasel, a jim to vseeno gre na živce, ker se bojijo, da me bo zaneslo in bom vse zapravil. No, lahko bi rekli opravičeno, ker sem enkrat res naredil bedarijo in izgubil veliko denarja in starši so me potem morali kaj nekaj časa preživljati. To mi ne bodo oprostili, ker so me opozarjali, da so lahko igre na srečo nevarne, jaz pa jih seveda nisem poslušal.
Nekaj časa sem dal mir, potem pa ko sem enkrat imel vrh glave dolgov, sem začel ponovno igrati igre na srečo, ker itak nisem imel kaj izgubiti. Tako sem ponovno živciral starše, pravzaprav sem jih razočaral. Povedal sem jim lepo, da bom tokrat pazil in bom igral igre na srečo z glavo, da nikar naj skrbijo, ker ne bom ponovil napake. Res je nisem ponovil, ker bi bil preveč razočaran sam nad sabo. Tako sem igral čisto malo, ravno toliko, da sem bil v igri za nagrade.
Tudi z tem se starši niso strinjali, kajti bili so mnenja, da me bo ponovno potegnilo noter in bom začel igrati za večje denarje. Pa ni bilo tako, še vedno igram malo, tako da lahko rečem, da bom mogoče kdaj zadel. Tudi zadel sem že, ne veliko, a ravno toliko, da sem bil srečen dobitka.
Moje starše ne bom več nikoli razočaral, kajti zavedam se trenutka, ko sem moral do njiju in jima reči, da če mi lahko pomagata, ker so mi igre na srečo odnesle ves denar, takrat sta mi stala ob strani in tega ne bom pozabil, zato so danes igre na srečo zame sprostitev v najmanjšem znesku in vedno igram samo eno igro.