To je že drugo poletje, ko gasilci ne morejo prirejati gasilskih veselic in resnično jih že pogrešam. Nerada hodim ven v zaprte klube ampak na zabave na odprtem pa z veseljem zaidem. Sicer letos je kar nekaj zabav na odprtem, a ker sem iz vasi, pogrešam kakšno preprosto druženje s sosedi. Načeloma imam doma rada svoj mir in zato imam raje površinske odnose s sosedi in ni vel od tega. Je vseeno prijetno enkrat na leto čisto spontano spiti kakšno pivo na veselici, ki jo organizirajo gasilci, da se vsej malo bolje spoznamo.
Res je že drugo leto, da tega ni, kar ne morem verjeti, kako hitro čas beži. Še bolj se pa čudim, kako lahko en virus naredi tak preobrat sistema. Upam, da bo kmalu, pa ne le zato, da bodo gasilci lahko med poletjem organizirali veselice, ampak predvsem zato, da bo življenje bolj sproščeno kakor sedaj. Komaj leto in pol je od vsega, trenutno je sicer poletje in vse je malo bolj sproščeno, ampak nihče ne ve, kaj bo jutri praktično. Res bi bilo sedaj prijetno biti nekje zunaj za mizo z veliko ljudi, ki se zabavajo vsak po svoje.
Res pogrešam veselice, saj jih gasilci vsako leto zelo skrbno priredijo in poskrbijo, da nam je lepo. Jaz pa poleg tega, da uživam, obujam spomine na čase, ko sem bila še majhna in so bile to moje prve zabave. Spomnim se, kako so veselice gasilci vsako leto tudi spremenili lokacijo, da je bilo vedno drugače, saj se tako nisi mogel naveličati ničesar. Ne glasbe ne postavitve, seveda tudi glasbe ne, ker je bilo vedno nekaj drugega in še bi lahko naštevala.
Upam, da ko bodo lahko zopet veselice, da bodo trajale nekaj dni, da se nadoknadijo vsa zamujena leta. Seveda, če bodo gasilci, kaj takega pravzaprav zmogli takrat.