Kako len lahko človek postane, ko pride v srednja leta, sem spoznala jaz na svoji koži. Prišla sem v obdobje, ko se mi ni dalo prav nič, takrat lahko rečem, da me je rešila meditacija, ker to je bila edina stvar, ki se jo počela zase. Ne vem, zakaj sem bila tako lena in s tem, ko nisem prav nič delala, sem se začela slabo počutiti.
Vedela sem, da tako naprej ne bo šlo, ali se zbrcam in prepričam samo sebe, da začnem migati, ali pa bom imela vsak dan več bolečin. Dolgo sem potrebovala, da sem začela migati, moje celo telo je zaspalo, ni bilo okretno, bila sem kot deska. Ja, meditacija me je reševala, da sem še vseeno gledala na svet pozitivno, vse drugo pa ni bilo tako, kot bi moralo biti.
En dan me je zagrabilo v križu in lahko sem samo upala, da bo vse skupaj popustilo in da ne bo nič hudega. Takrat me je reševala meditacija, ker je to bilo vse, kar sem lahko počela. Sem pa sama sebi obljubila, da ko se pozdravim, začnem telovaditi, da bo moje telo bolj zdravo.
Komaj sem čakala dan, da se bom počutila boljše, pa sem se še kar počutila slabo in moje psihično počutje je nazadovalo. Tako sem se odločila, da temu naredim konec, edina, ki me je še držala gor je bila meditacija, samo to ni bilo dovolj za moje dobro telesno počutje.
Tako sem premagala svoje telo in začela teči vsak dan. Prve dni je bilo mučno, vse me je bolelo, zavedala sem se, da lahko sama sebi škodujem ali pa se rešim vseh bolečin in se poberem.
Ni me bilo strah, meditacija mi je dajala upanje in tako sem naredila vse potrebno, da sem danes spet nasmejana in postavna. …